V okviru projekta Mreža vodnih poti Kamniško-Savinjskih Alp, sta Lokalna akcijska skupina Gorenjska košarica in Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj izvedla LITERARNEM NATEČAJU ZA MLADE z naslovom
ALPSKE VODE – NJIHOV POMEN, OBLIKE IN LEPOTA.
Namenjen je bil mladim med 6. in 19. letom starosti, ki živijo v občinah na območju izvajanja projekta (LAS Gorenjska košarica, LAS Srce Slovenije, LAS Zgornje Savinjske in Šaleške doline in LAG Regionalkooperation Unterkärnten, Avstrija).
Avtorji literarnih del so bili nagrajeni z ekskurzijo v LAS Srca Slovenije, na katero so se odpeljali z avtobusom mimo Kranja, Lahovč, Most, Križa in Kamnika do Stahovice, do parkirišča Kalcita v Stahovici, kjer jih je počaka lokalni vodnik.
Naredili smo postanek pri postaji žičnice na Veliko planino, kjer je bila predstavitev turizma na tem območju, priložnosti in okoljsko-naravovarstvene groženje za to območje, posebej vodna problematika, sonaravni turizem. Naslednji postanek je bil pri soteski Predaselj, ogledlai smo si sotesko in izvira Mali izvirek (nagrada za najboljšo izvirsko vodo na BWF, problematika naravnega kopanja, ..) in se po slikoviti pokrajini sprehodili do ”večjega” izvira Kamniške Bistrice.
Sledila je topla pijača in okrepčilo v Brunarici pri Juriju, ogled njihove zbirke o Josipu Brozu Titu in predstavitev naravne in kulturne dediščine doline Kamniške Bistrice, naravni viri ter okoljski izzivi.
Nato pa smo se odpravili še na ogled Plečnikovega dvorca in predstavitve njegove zgodovine. Najkepši je bil obisk in predstavitev izvira Kamniške Bistrice in pa seveda razstava likovnih del z natečaja o Alpskih vodah, recitali, podelitev nagrad in skupno fotografiranje. Polni novih znanj in doživetij smo se zadovoljno odpeljali nazaj domov.
Projekt: Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah
LITERARNI NATEČAJ za MLADE na temo ”ALPSKE VODE – NJIHOV POMEN, OBLIKE IN LEPOTA” – Zbirka literarnih del
ALPSKE VODE
Nekoč je živela deklica Anja. Stara je bila komaj 6 let, ko je že znala pisati, brati in kuhati. V vasi, v kateri je živela, so jo sosedje že od rojstva imeli za čudežno deklico. Vsi, ki so jo poznali, so vedeli, da če je ne najdejo doma ali v bližini, je po vsej verjetnosti nekje ob vodi. Vas, v kateri je živela, je bila na območju Alp.
Anja je bila, odkar ji je dedek povedal zgodbo o reki blizu vasi, skoraj vsak dan ob njej. Ob reki je imela mir in tišino ter največ stika z naravo. Kadar ji je bilo težko, se je zatekla v naravo. Tam se je počutila varno in skrito pred krutim svetom.
Njena ljubezen do narave in predvsem vode se je začela po 4. rojstnem dnevu. Imeli so praznovanje za njen rojstni dan. Vsi njeni sorodniki in prijatelji so prišli na zabavo. Anja se je največ družila s prijateljico Ano. Za rojstni dan je dobila veliko daril. Eno izmed daril je bil pasji mladiček. Dobila je zlatega prinašalca. Bila je vesela in hvaležna za tako veliko darilo. Poimenovala ga je Goldi in z njim v naročju ves dan hodila med gosti.
Ko je bil večer, so vsi gosti razen njenega dedka in babice odšli domov. Anja je delala družbo dedku in babici, medtem ko so starši pospravljali. Anja je najrajši poslušala zgodbe, ki jih je pripovedoval dedek. Zato ga je prosila za novo zgodbo.
Začel je pripovedovati, kako je nastala reka ob vasi. Pred tem je še povedal, da je voda najpomembnejša stvar za preživetje. Zgodbo je začel s Triglavskim ledenikom. Anja se je čudila, saj nikoli še ni slišala za Triglavski ledenik, ampak samo za Triglav. Podrobno je poslušala zgodbo, dedek je še nikoli ni videl, da bi tako z zanimanjem poslušala njegove zgodbe. Pravil ji je, kako in zakaj se je ledenik stopil. Razložil ji je, da se je ledenik stopil zaradi temperaturnih sprememb. Ledeniški led se je stopil in iz njega so nastala jezera, reke v bližini Triglava. Tako je nastala tudi reka ob vasi, v kateri so živeli.
Anja je bila ob koncu zgodbe zaspana, zato se je zahvalila dedku in se odpravila spat. Odšla je v kopalnico in se preoblekla v pižamo, si umila zobe in skočila v posteljo. Celo noč je razmišljala o pripovedi, ki ji jo je povedal dedek.
Naslednji dan je zelo zgodaj vstala, se napravila in pojedla zajtrk. Po zajtrku je hitro skupaj s kužkom odšla k reki. Ob njej je našla skriti kotiček, kjer je opazovala naravo in brala. Ta zgodba ji je odprla pogled na naravo. Zavedala se je, kako je čudovita. Od takrat je vedno večkrat hodila k reki. Starši včasih niso čisto uživali, kadar je izginila, ne da bi povedala, kam se je odpravila. Velikokrat so nastali manjši prepiri. Njena mami je vedela, da Anja ne bo nehala hoditi k reki. Zato je prenehala nasprotovati.
Obisk reke ji ni nič škodil pri ocenah. Še poboljšal jih je, saj je imela tam mir za učenje. Udeležila se je veliko tekmovanj v zvezi z naravo. Na več tekmovanjih je tudi zmagala. V šoli so jo poznali kot prijazno in prijetno osebo. Vedno se je rada družila in ni silila drugih. Bila pa je tudi ena izmed najboljših učenk na šoli. Njeni starši so bili zelo ponosni na to. Podpirali so jo pri tekmovanjih in učenju. V njeno sobo niso hodili, saj so vedeli, da to sovraži. Rada je bila sama v sobi. Sobo pa je imela čisto polepljeno s slikami narave, slapov, jezer, rek, in gozdov. Vse je bilo na svojem mestu in pospravljeno. Če je kaj razmetala, je hitro pospravila.
Danes, dvajset let pozneje, je Anja zelo znana slovenska ekologinja. Skrbi za alpske vode in gore. Veliko pa je vložila truda v svoj projekt za Triglavski narodni park. Skupaj s svojim partnerjem hodi po naravi in čisti. Še vedno obiskuje kotičke ob reki, kamor je zahajala že kot majhna deklica. Tega kotička ne bo nikomur pokazala, niti svojemu partnerju, saj se tam še vedno skrije pred svetom. Svoje znanje prenaša na otroke. Veliko stvari je naredila v svojem življenju. In vse to se je začelo s preprosto zgodbo o nastanku alpske reke. Saj obstaja pregovor, da iz malega zraste veliko. (Pia T.)
VODA ZDRUŽUJE, VODA ODVZEMA
Z dolgimi, počasnimi koraki sem se vlekla domov z naravoslovnega dne. Živ dolgčas je bil! Saj vem, voda, o kateri smo govorili, je dragocena, nimajo je vsi, ampak, dajte no! Voda je samo nekaj, kar pijemo, ne moremo CEL NARAVOSLOVNI DAN govoriti samo o njej. Pa še ena stvar: Maj, tisti najlepši fant v celi generaciji, ne, na celem svetu, je vsem rekel, da ga ne zanimam! Sramota in razočaranje! Kot bi me nekdo s kladivom udaril po glavi, tako se počutim!
Ko sem prišla v hišo, me je babica prijazno in s svojo tipično toplino povprašala, kako je bilo v šoli. Povedala sem po pravici in brez zadržkov, ona pa je zavzdihnila: » Draga moja deklica. Voda, naša alpska voda je veliko več, kot se ti zdi: Lahko združuje, odvzema, povzroča radost in solze. Fantje so pa še najmanjša stvar. Povedala ti bom povest, da boš bolje razumela, si za?« »No, okej,« sem pritrdila.
»Bilo je že dolgo, dolgo časa nazaj, ko je zalo dekle trgalo rožice ob potoku, bistrem, osvežujočem, mirnem. Čakala je. Nekoga je čakala, pela pa si je pesmico:
Ah, potok ti mali,
`spod alpskih gora,
kdaj pride fant zali,
fant moj´ ga srca?
Rečica ni nič govorila, a hkrati je deklico navdala z upanjem, da bo zagledala ljubljeni obraz. Nekje zadaj je počila vejica, deklišino srce je poskočilo: on je!
Stekla sta si v objem, nato pa skupaj namočila noge v hladen tok in si vsa presrečna izmenjevala besede. Ta potoček, ki priteče naravnost iz gora, je bil njuno skrivno mesto. Nihče ni smel vedeti zanj. In tudi ni. Fantič je vprašal, zakaj se sploh dobivata točno na tem kraju. Dekle je odgovorilo: »Voda je življenje, voda je vse, voda sva tudi midva. Mene poslušanje rahlo šumečega potočka navdaja z mirom in veseljem, da sva skupaj. Nekateri nimajo vode, drugi nimajo ljubezni. A midva imava oboje.«
Tako je bilo dan za dnem, kot stran za stranjo v neskončni knjigi ljubezni ali kot vodni krog, ki se nikoli ne konča, tak občutek sta imela fant in dekle. Nekega dne, ko je fant, zdaj že skoraj mož, mahnil do skrivnega sestajališča, je bil malce nervozen. Le zakaj?
V rokah je skrbno držal z lastnimi rokami narejen prstan. Zaročni prstan. Ko mu je dekle pripovedovalo o svojih čustvih do vode, se je domislil, da bi pred njo pokleknil ob reki, mogočno šumeči, ne ob nepomembni brzici. Ni namreč vsk dan za vaščana njegove domače vasice, da vidi veliko reko, kot je bila tista, pri kateri je fant želel dekletu izročiti prstan. On je pot do reke poznal, ker je kot majhen fantič rad raziskoval neznane gozove in vse, kar sodi zraven, in iz lastnih izkušenj je vedel, kako si prevzet, ko prvič uzreš Savo v najširšem delu.
Par si je pri potočku padel v objem, kot bi se ne videla že deset let, fant pa je kasneje, upajoč, da bo dekle to sprejelo, predlagal sprehod do reke, saj je vedel, da mora ona veliko delati na kmetiji po krivdi lenih in pogosto vinjenih staršev.
»Stop, babica. Kaj pomeni vinjen?« »Oh, to te zanima, na no… Reciva, da to pomeni, da si zaužil malce preveč alkohola.« »Ajaaaa, da si pijan. Zdaj razumem. No, naprej z zgodbo.« »Na njegovo srečo je dekle pritrdilo ideji za pot do reke, saj njenih staršev ni bilo doma. Med hojo sta se smejala, dekle sproščeno in spontano, on malo manj. Naposled sta prispela.
Dekle se je presenečeno in očarano hkrati, zapodila v reko. Ta lepa peneča gladina, bistra struga in močen, glasen zvok sta jo prevzeli. Fantu je zaklicala: »Pridi še ti!« Storil je tako, čeprav je malce odlašal, ker jo je želel že takoj zasnubiti. Skupaj sta kar v oblekah čofotala ob robu reke, fant pa se je opogumil in z željo pokazati svojo neustrašnost, je skočil med valove. »Babici se je začel tresti glas.
»Nato se je reka začela dvigovati, prišel je močnejši tok in … in … fant ni mogel več do obale. Krilil je z rokami, dekle je prevzela neznanska panika, a bilo je prepozno. V zadnjem trenutku je fant proti obali vrgel prstan, nato pa so ga potopili pogoltni valovi.
Deklica je zajokala. Tokrat ne več milo in tiho, kakršna je bila po značaju, temveč glasno, tuleče in brez sramu. Izgubila je nekaj, nekoga, ki ji je v življenju takrat največ pomenil. Solze so druga za drugo padale v nesramno reko, se raztopile v njej in odplavale z njo, stran od dekleta. Z njo, da bi ujele klobuk ljubljenega fanta, ki se je žalostno vrtinčil med rečnimi valovi. A solze niso mogle ujeti klobuka. Žgoče sonce jih je potegnilo v nebo. Počasi so se dvigovale, vmes pa sovražno gledale svoje sestrične rečne kapljice, ki so se prav tako dvigale. Kajti solze so bile deklica in deklica so bile solze. Na veliki višini je začelo solze zebsti, kaj kmalu pa so se razkropile v oblaku.
Nad Alpami se je nebo potemnilo. Pripravljal se je dež. Rečnim kapljicam je postalo žal, da so pogoltnile fanta, zato so pomagale solzam priti do klobuka. In res. Ulil se je dež, pomešan s solzami, ki so spokojno pristale na klobuku. Alpske vode so ločile zaljubljen par, a ga nato ponovno združile v obliki solz in klobuka.«
Obstala sem brez besed. Kakšna zgodba. Kaj vse lahko naredi voda. Zamišljeno sem zrla predse, ko sem na babičini roki opazila star lesen prstan. Razširile so se mi zenice. »Babi, saj nisi ti ta …« Babica je le prikimala. Čez nekaj časa je spregovorila: »Voda je za vse sprememba, zame pa še veliko bolj. Naučila me je, da v življenju ni vse z rožicami postlano. Upam, da se zdaj tega zavedaš tudi ti.« Julija P.
ŽABJA USODA
Alpe so polne čudes iz narave,
lepote v odtenkih zelene in plave.
Plavajo žabe v mlakah, močvirjih,
skače žaba zelena med njimi.
Kmalu ta žaba bo mresti zvalila,
edina nevarnost so cestna vozila.
Velikokrat že je to pot prehodila,
a tokrat usoda ni bila mila.
Drzno čez cesto je odskakljala,
enkrat za vselej pred avtom pristala.
Sara F.
PISMO ZELENE REGE PRIJATELJU PLANINSKEMU PUPKU
Pri levi smreki, 11.maj 2022
Dragi prijatelj Triton!
Spet je leto na okoli in sezona poplav se je srečno zaključila. A prav tako, kot vsako leto, tudi letos v teh pomladnih dneh praznuješ rojstni dan. Želim ti čim več lepih dni, sončnih a hkrati manj vročih poletij ter prespanih zim. Upam, da ti bo moja hroščja torta všeč. Veš, spekla sem jo, samo zate.
Da pa sedaj pridem k bistvu, zakaj ti pišem. Pred leti, ko sva bila še na faksu, si mi povedal, da sta ti starša zapustila apartma v gorah. Zanima me, če bi nam ga mogoče to sezono za nekaj dni lahko oddal. Veš, moji otroci si letos med poletjem res zelo želijo iti na malo manj vroče počitnice. Pomislila sem nate, na tvoj apartma in na naše zabave iz študentskih let v gorah. Če si nam pripravljen odstopiti svoj apartma, mi prosim sporoči, da ne bova z možem še naprej iskala.
Pred kratkim je do mene prišla ena res lepa novica, s prekrasno fotografijo. Slišala sem za vajino poroko. Iskrene čestitke. Zelo sem vesela zate. Bil si zelo čeden, odet v živo oranžno rdečo z modrimi odtenki. Tak si bil vedno najlepši. Prav vsi so ti že takrat zavidali.
Sedaj pa te z lepimi pozdravi pozdravljam iz vlažnega Ljubljanskega barja.
Bivša sošolka s »faksa« Zelena Rega
Planinski pupek – lat. Triturus alpestris
Eva E.
Voda mi je tekla po hrbtu
Voda mi je tekla po hrbtu, drvela je mimo mene.
Hladna alpska voda je polzela po vsakem delu mojega telesa.
Počutila sem se tako prazno, tako neuporabno, saj me je nosil tok.
Takrat sem ugotovila, da se svet res ne vrti samo okoli mene, ker sem sama precej nemočna.
Sem le majhna riba v ogromni, deroči alpski reki.
Takrat sem se odločila, da bom poskusila plavati proti toku.
Čeprav sem bila v tistem trenutku obkrožena z ostalimi ribami, sem se počutila samo.
Mislim, da smo vsa bitja sama. Sami se lahko odločimo biti kot ovca v družbi ali pa drugačni, edinstveni.
Ko sem ostalim povedala svoj načrt, me večinoma niso jemali resno.
Mislili so, da se šalim ali, pa da bom po prvem neuspehu obupala.
A nisem. Vztrajala sem. Veliko poskusov je bilo neuspešnih, a sem s časom postala močnejša.
Veliko mojih »prijateljev«, ki naj bi me pri tem podpirali, me je zapustilo, a tisti pravi so ostali.
Podpirali so me in me ob neuspehih tudi potolažil. S časom mi je šlo vse bolje.
Naučila sem se, da se toku ne smem upirati, temveč se mu moram izmikati.
To je bila zame prava zmaga, saj se mi je na začetku moj cilj zdel povsem nedosegljiv.
A ni bil. S časom mi je zares uspelo.
Tako sem postala eno redkih bitij, ki se je odločilo, da ne bo »šlo s tokom«.
Odločila sem se, da prevzamem nadzor nad svojim življenjem.
Ta je prinesel tudi osebno zadovoljstvo in sedaj lahko rečem, da sem srečna.
Morda ne popolnoma, saj se svet še vedno vrti.
Še vedno prihajajo nove težave, katerim jaz raje rečem izzivi.
Čeprav je včasih težko, sem se naučila dati nasmeh na svoj obraz in se boriti.
Tako sedaj lahko plavam v vsako smer, ki si jo zadam.
Nina A.
BOGASTVO ALP IN NJENIH VODA
V visokogorju izvira mnogo naših pomembnih rek. V Zelencih začne svojo pot Sava Dolinka in se pri Radovljici združi s Savo Bohinjko. Glavni alpski pritoki Save so Tržiška Bistrica in Kokra, ki izvirata v Karavankah, ter Kamniška Bistrica in Savinja, ki izvirata v Kamniško-Savinjskih Alpah. V razpoki nad dolino Trente izvira najlepša slovenska reka Soča.
Reke so življenjske linije trajnostnega razvoja v Alpah. Zagotavljajo čisto pitno vodo za vodooskrbo, so dom veliko organizmom, ponujajo rekreacijske možnosti, njihova moč pa nam pomaga pri proizvodnji energije. Vse te in druge storitve, alpske reke lahko zagotavljajo nam, če za njih tudi skrbimo.
Mene alpske reke najbolj očarajo, ko v poletnih mesecih zahajam v naše gorovje. Mladi bi morali bolj ceniti ta alpska čudesa. Tako kot so včasih naši predniki častili in verjeli, da imajo te mogočne alpske reke zdravilne učinke. Jerneja P. N.
LJUDSKE VODE
Naši predniki so bili mnogo bolj povezani z naravo kot si predstavljamo, to se dobro vidi v slovenskih ljudskih pesmih in pravljicah. Naš praded se je pogovarjal z reko, oblakom, ptico, planinsko rožo – kot s sebi enakim. Tudi reka je bila zanj osebnost, ki ima svoj značaj.
Že v preteklosti so ljudje verovali v nadnaravno moč vode, dober primer je slovenska ljudska pravljica o Dobri vili v Dolini Soče, ki spremlja zgodbo revnega kmeta in njegovega sina pastirička, ki se med pašnjo črede zgubi v gozdu. Pride do studenca, kjer na travnatem bregu opazi ubogo ribico, ki se je nemočno premetavala. Pastirček se jo usmili in jo položi v vodo a se ribica v tistem trenutku spremeni v prelepo vilo. Vpraša ga “Kaj si želiš za plačilo, ker si mi rešil življenje?” Pastirček jo zaprosi “Prosim, pokaži mi pot domov.” Tako ga dobra vila vodi domov. Pred kočo se obrne, da bi se zahvalil dobri vili, vendar ona v istem trenutku izgine, pastirčkova palica pa kot plačilo za njegovo dobroto spremeni v zlato palico. “Voda! Jaz ti darujem, od dna do dna…” je vzorno sporočilo, ki nas uči da dokler bomo spoštovali vode in jih varovali nam bodo vode vračale dobrote. Uči nas tudi, da je vsaka kapljica vode, še posebej zadnja, pomembna in da nam lahko zelo koristi.
Stare pripovedi, ki so prehajale od ust do ust, iz roda v rod, so v današnji čas prinesla sporočila iz davnine. Vendar se spoštovanje do vode ni preneslo na novejše generacije, saj se ne zavedamo kakšno bogastvo so naše alpske vode.
Naja B. in Nely S.
Pač voda
Če voda ni čista, ni pitna.
Če voda ni pitna, ni zdrava.
Če voda ni zdrava, je zdravju škodljiva.
Če pa je čista, je voda brez barve, okusa in vonja.
Barbara Š.
VODA
Z vodo se odžejamo,
vanjo pa pogledamo,
ko se zastrmim, ugotovim,
kako se borim in živim.
Voda je le – ta,
katero sam bog ima,
če nje ni, umrli bomo vsi.
Lana, Jasmina
JURETOVA PRIGODA
Nekega dne se je šel 3 letni fantek Jure kopat v morje. Ko je želel zaplavati, je opazil, da se voda vedno daljša kot, da bi mu želela preprečiti, da bi zaplaval.
Jure se ni vdal in je skočil iz skale, a ni preveč dobro premislil, saj se je voda spet umaknila in skoraj je pristal na ostrih skala. A tik pred tem, da bi padel po tleh, ga je ujel čudežni val vode, ki se je dvignil iz morja.
Jure je bil pretresen in v šoku zaradi teh dogodkov. Ko se je hotel vrniti domov, je za sabo zagledal dečka z čudnim izgledom, kot da bi bil nekakšna morska pošast. Jure se s tem ni obremenjeval, saj je mislil, da je napravljen v kostum.
Naslednji dan se je Jure vrnil do plaže, prepričal se je, da tam ni bilo nikogar. Ko mu je uspelo zaplavati, se je zdelo, da je včerajšnji dogodek samo sanjal.
A kmalu ko je zaplaval sto metrov od obale, ga je nekaj potegnilo pod vodo. Bil je deček od včerajšnjega dne, nato je opazil da je globoko pod vodo, a se je okoli njega naredil zračni mehurček v katerem ni bilo vode. Z dečkom sta šla po morju, videla sta tudi druge »pošasti iz morja«. Nato je tam zagledal njegove starše, ugotovitev, da sta tudi onadva to bitje, ga je pretreslo. Ko sta z dečkom prišla do tja je zračni balonček počil. Jure se je zelo ustrašil a kmalu ugotovil, da lahko diha pod vodo, zatem je ugotovil, da se je tudi on sam spremenil v pošast. Starše je vprašal, kaj se dogaja in odgovorili so, da so vsi v njegovi družini »pošasti iz morja«. Nato so se dogovorili, da bodo zdaj živeli pod morjem. Čez nekaj časa so mu starši povedali, da je deček, ki ga je pripeljal, njegov starejši brat. Družina še zdaj v naselju na kopnem velja za pogrešane, saj noben ne ve kje so.
Ajša H.
VODNA OKUŽBA
V stari vasici zraven morja živita dva najboljša prijatelja Tilen in Andrej. V tej vasici si nekateri še vedno točijo vodo iz vodnjaka v njej.
Nekega dne pa je v vas prišel nek nenavaden človek za katerega so skoraj vsi sumili, da je neko čudno bitje. In res. Bil je nekakšen stvor iz vode, ki je prišel širit svojo vrsto. V vodnjak je zlil veliko strupa, da bi se vaščani spremenili v ta vodna bitja.
Naslednje jutro sta se Tilen in Andrej družila zraven vodnjaka, ko pa je eden moški zajel vodo in jo spil. Spreminjal se je, Tilen je gledal, Andrej pa je na polovici omedlel. Moški je zbežal iz vasi in se vrgel v vodo. Tilen je takoj posumil čudnega moža in se hotel odpraviti do njegove hiše, a se je spomnil, da mora najprej zbuditi Andreja.
Ko sta se priplazila do okna, sta videla, da ni človek. To sta povedala staršem, a niso verjeli, dokler ni še en otrok pil vodo iz vodnjaka in se okužil.
Poklicali so policijo in ga izgnali iz vasi. Okuženega otroka so poskusili ozdraviti, a je tudi on zbežal v morje. Znanstveniki so začeli preučevati to snov in zaprli vodnjak za vedno. Žiga P.
Vodina modrost
Modra, bela in umazana,
je zmeraj voda zmazana.
Črna, bela, siva je riba majcena.
Pisma kot mavrica je Lučkina uživancija.
Voda dolgo ima življenje,
a na koncu pride le v Velenje.
Nastane, ko v daljavi slišimo grmenje.
Čakaj nekaj slišim! Žuborenje?
Nalijemo v kozarec,
in nemudoma pademo v spanec.
Vsak dan znova se nam to dogaja,
dokler ne pridemo do raja.
Bistro vodo v studencu,
Lučka si ogleduje,
na skrajni levi v belem vencu,
kapljo si zasnuje.
Mirno voda tam postava,
a lepša je ko Sava,
Lučka se sprašuje,
ko voda le miruje.
Tako potovanje se končuje,
in voda gre na tuje,
ker Lučke ni doma,
voda zdaj mirna bo bila.
Hana Š.
VODA
Voda je naše največje bogastvo,
težko bi živeli, če je ne bi bilo.
Nima je kar vsakdo,
zato skrbno je potrebno skrbeti zanjo.
Čista voda je prava sreča,
a tudi suša se stalno veča
in tematika je vedno bolj pereča.
Če vode ne bi bilo,
vsi – tako ljudje, živali kot rastline – bi živeli težko
in obupa bi še več bilo.
Hana S.K.
Vrednost vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši
A: Včeraj smo imeli v šoli enega najbolj dolgočasnih dni.
B: Zakaj le?
A: Ne boš verjela. Pogovarjali smo se o vodi in njenem pomenu.
B: O super, ta tema je zares pomembna v današnjem življenju in prav je, da se o tem pogovarjate v šoli, Kaj bi dala, da bi tudi v naši šoli organizirali kakšen dan na to temo.
A: Joj, pa kaj je s tabo? Ves čas so nam razlagali eno in isto stvar in še zdaj ne razumem pomena včerajšnjega dne.
B: Kaj pa ste se pogovarjali? Lahko ti jaz poskusim kaj razložiti.
A: Saj v bistvu sploh ne vem kaj so nam razlagali. Sicer pa me to sploh ne zanima.
B: Daj no, boš videla, všeč ti bo. Ti lahko kaj povem na to temo?
A: No, pa mi povej. Ampak samo zato, ker vztrajaš.
B: no recimo. Si vedela, da je voda sestavni del vsake celice v našem telesu, saj skoraj 70% človeškega telesa predstavlja voda? Ali pa, si vedela, da človek brez vode lahko preživi le 3 do 5 dni, brez hrane pa precej dlje, v povprečju kar 90 dni?
A: Uau, tega pa nisem vedela. Nadaljuj
B: Verjetno veš, da ko iz pipe priteče voda, se taki vodi reče pitna voda. Pitna voda ni samo H2O, ampak vsebuje številne mineralne snovi, ki ugodno vplivajo na naše telo. Zato jo moramo še posebej ceniti. Te sploh zanima od kod sploh pride voda v naše pipe?
A: No ja, meni je samo pomembno, da jo lahko uporabljam.
B: Počakaj malo! Ko ti to povem, takrat se boš šele zamislil glede pomena naše vode.
A: no pa daj, če ti je že toliko do tega.
B: Na našem območju, se največ pitne vode črpa iz podzemnih virov. Nato pitna voda do pip v našem domu, priteče, po vodovodnem omrežju.
Vodovodno omrežje je sistem vodovodnih objektov in razvejanega omrežja cevi, ki potekajo pod površjem na takšni globini, ki preprečuje zamrznitev vode v primeru nizkih temperatur. Hiše in druge stavbe so na vodovodno omrežje priključene s priključkom, to je manjša cev. Od priključka teče voda po vodovodnih ceveh, ki so speljane po hiši, do pip.
A: Če dobro pomislim, je zelo veliko dela vloženega v to, da mi potrošniki samo odpremo pipo in glej voda je tukaj!
B: S e popolnoma strinjam s tabo. Zdaj pa ti lahko še kaj povem o vodah v naših krajih in sicer o alpskih vodah. Te zanima?
A: Ja, z veseljem te bom poslušala, zdaj si mi odprla oči in na vse skupaj malo drugače gledam.
B: No, me zelo veseli. Na začetku ti lahko povem, da v visokogorju izvira mnogo naših pomembnih rek. V Zelencih začne svojo pot Sava Dolinka in se pri Radovljici združi s Savo Bohinjko, ki izvira kot slap Savica. Glavni alpski pritok Save so Tržiška Bistrica in Kokra, ki izvira v Karavankah, ter Kamniška Bistrica in Savinja, ki izvira v Kamniško-Savinjskih Alpah. V razpoki nad dolino Trente izvira najlepša slovenska reka Soča, ki se ji pri Bovcu pridruži Koritnica. Večina alpskih rek ima snežno-dežni in dežno-snežni režim. V prvi polovici leta dobijo vodo iz talečega se snega v visokogorju, jeseni pa vodotoki narastejo zaradi dežja.
A: Aha, zdaj se spomnim, da se včasih v šoli pogovarjamo o izvirih in slapih.. a me to nikoli ni prav posebno zanimalo. Ampak v kakšno korist je nam sploh na primer reka Sava?
B: Zaradi dovolj vode in padca, reki Savo in Sočo izkoriščamo za pridobivanje električne energije. Zaradi razvoja industrije v dolinah in kotlinah in s tem povezanega onesnaževanja, žal reke zapuščajo alpski svet razmeroma onesnažene.
A: Torej, če ne bi bilo rek, potem tudi elektrike nebi bilo.
B: Ja, tudi to je dejavnik za nastanek električne energije. Poleg rek v Alpskem svetu pa pod vodovje sodijo tudi jezera. V tem območju jih je največ v Sloveniji in sicer so: Bohinjsko, Blejsko, Krnsko jezero in Triglavska jezera. Večina jih je ledeniškega nastanka, kar seveda pomeni, da so nastala naravno.
A: Zanimivo, do sedaj nisem vedela, da je naše največje blejsko jezero nastalo naravno.
B: No, če se vrneva nazaj na temo pitne vode. Ali veš kam gre vsa odpadna voda?
A: Pravzaprav ne.
B: Naj ti povem. Komunalna odpadna voda skozi odtoke v kopalnici, kuhinji in stranišču odteka v kanalizacijsko omrežje. Iz domov, kjer ni kanalizacije, odpadna voda odteka v greznico ali malo komunalno čistilno napravo, od koder je redno odpeljana na čiščenje na čistilno napravo.
A: Kaj sploh je kanalizacija?
B: Pitna voda postane takoj po uporabi komunalna odpadna voda ter skupaj z industrijsko in padavinsko odpadno vodo potuje s pretežnega dela urbanih površin v javno kanalizacijo. O urejenem odvajanju odpadne vode lahko govorimo šele, ko se ta pred izpustom v okolje očisti v čistilni napravi, od koder jo mehansko in biološko prečiščeno, nadzorovano in skladno s predpisi vrnemo v naravno okolje in s tem sklenemo krogotok vode. To je delovanje kanalizacijskega sistema. Kanalizacijski sistem sestavljajo cevovodi različnih dimenzij in množica tehnoloških objektov, kot so črpališča, razbremenilniki, zadrževalni objekti, revizijski jaški, lovilci olj in peskolovi ter čistilne naprave. Kanalizacijski sistemi so na splošno gravitacijski, kar pomeni, da za odvajanje odpadne vode izkoriščamo silo teže, saj teče voda navzdol. Na posameznih ravninskih predelih in ob prečkanju vodotokov pa moramo odpadno vodo prečrpavati v više ležeče glavne zbiralnike, kar opravljajo številne črpališča.
A: Super. Najlepša hvala da si mi obrazložila vse, za kar se prej sploh nisem zanimala. Te lahko samo še nekaj prosim.
B: Ja seveda, kar vprašaj.
A: Ko smo se v šoli pogovarjali o pitni vodi je bila pravzaprav glavna tema naše razprave kako varčevati s pitno vodo. Mi lahko prosim poveš še kaj na to temo.
B: Seveda, točno to sem ti hotela ravno povedati.
A: Vem, da smo omenili, da se je boljše tuširati, kot kopati v banji z vodo. Je to res?
B: Ja. Prav to je največji problem, saj pri kopanju porabimo veliko več čiste vode kot pri tuširanju, zato je je priporočljivo pogosteje tuširati kot kopati. Si vedela, za kopanje v kadi porabimo dvakrat več vode kot za tuširanje? Ali pa, da med tuširanjem porabimo okrog 140 litrov vode?
A: Ojoj, to je ogromno. Od zdaj naprej se bom vsak dan raje tuširala in pri tem pazila na porabljeno količino vode.
B: Zanimivo je tudi, da porabimo več vode, če posodo pomivamo ročno kot v pomivalnem stroju, zato posodo bolje pomivati v pomivalnem stroju. Zato vsakič, ko boš na primer hotela vrt zaliti z pitno vodo in ne z deževnico pomisli na citat, ki se glasi obstaja več načinov za varčevanje z vodo. In vsi se začnejo s tabo.
Za konec najinega pogovora, pa ti povem še nekaj zanimivih dejstev o pitni vodi. Ti so naslednji:
- Iz odprte pipe na minuto steče do 20 litrov vode?
- Se je poraba vode v svetu v zadnjih sto letih povečala za več kot šestkrat?
- Z pipe, iz katere kaplja 1 kapljica na minuto, dnevno izgubimo do 50 litrov vode?
A: Še enkrat se ti bi rada zahvalila za vse, kar si mi danes povedala in mi s tem odprla oči. Od zdaj naprej bom na pitno vodo gledala iz čisto drugega stališča in z njo tudi drugače ravnala. Šele zdaj se zavedam pomena pitne vode in kako smo lahko hvaležni, da nam je dosegljiva vsak dan, kadarkoli jo potrebujemo. Taja R.B.
Suhi svet
Prebudim se z obrazom, zakopanim kot v ogenj žgoč pesek. Hitro se poberem ter izkašljam vdihani pesek skozi suho grlo. Z roko se oprem na bližnjo skalo ter poskušam vstati, vendar začutim neusmiljeno bolečino v desni nogi. Mislim, da je zlomljena. Po tleh se splazim do vrha bližnje peščene sipine. Zastrem si obraz z roko, saj sonce kruto žge na vse kar se ne skriva v senci skal, ki pa jih ni veliko. Ozrem se okoli in spoznam, da sem obkrožen samo s peskom. Neskončno morje peska. Ne ramišljam o hrani, ne o senci, ne o tem, kako bom preživel. Edina misel, ki mi divja po glavi je voda. Moram najti vodo. Z ruto si zakrijem usta, da se zaščitim pred bičajočimi zrni peska, ki jih veter nese milje naokoli. Vendar ni pomembno, koliko časa potuje po nebu, zrno bo padlo v isti svet – svet brez vode.
Za seboj zaslišim grom, obrnem se in zagledam silovit vihar. Premika se hitreje, kot sem kadarkoli videl ter drvi naravnost proti meni. Ko me zajame z vso svojo mogočnostjo, zaprem oči.
Zbudim se v domači postelji. Sobota zjutraj je. Odpravim se v kopalnico ter naredim požirek vode. Miha P.
VODA
Živali potrebujejo vodo,
ki jim pomeni svobodo.
V vodi lahko živijo,
ali se z njo osvežijo.
Ljudje potrebujemo vodo,
ki nam pomeni svobodo.
A vodo premalo varujemo,
saj jo preveč onesnažujemo.
Res je, da vode na svetu je veliko,
a mi moramo videti drugačno sliko.
Ker voda po svetu pravično ni razdeljena,
se borimo zanjo, da ne bo izgubljena.
Larisa R.
SUH
Skrhano blato pod mojimi nogami,
preperela koža brez znoja,
moški pred zadnjim izdihom se omami,
modre ustnice ga naredijo mrhovino,
imeli smo jo za pravljico, ne dobrino.
Slepih oči brodim skozi togotnost,
spomini kopanja v škafu,
nostalgija se spremeni v ničnost,
tvoje mlečne roke so mi gladile telo,
zdaj ležiš pod žalujočo zemljo.
Pogrešam se,
svoj krohot, radost, srd in vsakdan,
na mojem porumenelem očesu se muha pase,
brez bodočnosti, izžri mojo suhost,
človeku v stiski ostane le krutost.
Tvoj blišč mi spusti veke,
mila sedukcija, ko vidim tvoj razpad,
z mrakom raztrgaš mi obleke,
zgubil sem poslednji boj,
sedaj poskrbi za moj tihi razkroj.
Ožbej R.
Pohujšljiva intima
Mislil sem, da sem te poznal,
občutek tvoje topline, tvoje miline,
greh in pohlep te je izgnal,
zdaj samoten, skrhan ostal sem brez tvoje bližine.
Čutim te v sebi, tvoj močni, a blagi oprijem,
zazrem se vate, tam sem infantilen,
s teboj preobrazim se, opazim se,
bolečina premami, odvzemi me.
Le aspekt, odvzemi mi rešpekt,
kot njej, razblini mi zavist,
nisem sofist, le egoist, sedaj tudi nečist,
tvoj mali projekt, tvoj senzalen, koleričen defekt.
Ožbej R.
O, Bohinjka ti modra, tekoča, mokra reka naša,
kjer ribe naše so duše narave,
kjer kamni naši se bleščijo, norijo,
ker Sava naša modra, tekoča, mokra tako neopisljiva je!
O Dolinka ti modra, tekoča, mokra reka naša,
kjer Zelenci naši opisujejo te,
kjer naše temne jame obiskuješ ti,
ker Dolinka naša tako zelo lepa si!
Zoja Z.P.
H20
Obupno hlastam po tvoji brezbarvi,
izsušili so te in odvzeli,
brez tebe ne bomo ostareli.
Skrila v globine si se blatne,
a tudi tam dosežejo tekočine te odvratne,
iščem te kot norec, tvoj izhlap pomeni konec.
Miha P.
VODA
Veselo pod hribom,
pritekla na plan.
Od hribov v dolino,
dosegla ravan.
Da bistra in sveža,
nam žejo gasi.
A vedno za njeno nas
čistočo skrbi.
Anja B.
H2O Magija
Voda, vir življenja,
vir cvetenja in kaljenja.
Brez voda svet umre,
se ne more ne ogreti, ne začeti.
Oceani, jezera, reke in potoki,
s tem nastajajo tudi otoki.
Otok, kopno, obrt, nastanitev,
aaah, cunami in spet selitev.
Koliko vode še imamo,
tega noben ne ve.
Ako zavemo se, da je ni,
končajo se poti.
Lejla O.
VODA
Voda naše največje bogastvo je,
Voda, ki ohranja zdrave nas vse.
Veliko imamo je,
Za vse naše potrebe,
A moramo biti pozorni,
Da le ne bomo preveč potrošni.
Saj voda zelo pomembna je,
Ker vir, ona, našega življenja je.
Nely S.
