Dolgo smo čakali na zadnjo majsko nedeljo, da bomo lahko skupaj obiskali Mednarodni center za samooskrbo v Dolah, ki ga vodi Ana Vovk, si ogledali Žičko kartuzijo in spoznali dejavnosti samostanskih zeliščarjev, rokodelcev, si ogledali samostanski vrt, postali na točkah moči, spoznali lastnico biodinamičnega ekološkega vrta Majnika, ….
Najprej smo se odpravili v Dole. Na poti so nas spremljali sivi oblaki, ko smo se pripeljali v Dole, pa so po steklu našega avtobusa pritekle prve dežne kaplje. Glede na to, kakšna suša in vročina je bila pred tem, se je Ana, ki nas je sprejela pohecala, da smo pripeljali dež, ki je pri njih tako zelo dobrodošel, ker je po navadi bolj sušno in njihova zemlja taka, da ne zadrži dovolj vode. Rekla je, da je vesela in naj uživamo v dežju. Pa smo res. Pod pisanimi dežniki smo z veseljem hodili za Ano, ki nas je popeljala po celotnem posestvu, vse razložila in potrpežljivo odgovarjala na naša vprašanja, ki jih ni bilo konca 🙂 Tako smo naš ogled podaljšali za celo uro. Ana je vmes prestavila svoje naslednje obveznosti, jaz pa naše kosilo. Še dobro, da smo se dogovorili, da bomo jedli nekaj na žlico v najstarejši gostilni v Sloveniji – Gastuž, ki se nahaja prav ob samostanu naših kartuzijancev. Uf, kaj vse smo videli pri Ani, doživeli, se na novo naučili …
Mednarodni center za samooskrbo Dole je dober praktičen primer učnega poligona, ki ima vzpostavljeno območje za raziskovanje in učenje o celostni samooskrbi. Nahaja se v občini Poljčane v zaselku Dole (Modraže) in obiskovalcem ponuja spoznavanje naravnega kmetovanja na ekosistemski kmetiji (gojenje rastlin za hrano, gomilaste grede, visoke grede, dvignjene grede, … ureditev zbiranja deževnice, koriščenje energije sonca, bajer s padavinsko vodo, vodohram, učni profil za raziskave prsti in sedimentov, raziskovalni prostor za ekoremediacije, …) ter spoznavanje trajnostno zasnovanih objektov (zemljanka s trgovino z izdelki s kmetije, jurta, lesene hiške, sušilnica, čajnica in kuhinja, kompostno stranišče, rastlinjak ter kozolec kot učilnica). Vsebine so vezane na vitalno življenje, kajti samooskrba ni mogoča brez osebne motivacije in zdravega načina razmišljanja in vzpostavitve odnosa do narave.
Po mojem bodo fotografije povedale več kot besede, pa še kar dobro so izpadle, glede na to da sem slikala pod dežnikom in med vsemi dežniki 🙂 – Sicer je pa tako, da si moraš Anino kraljestvo ogledati in doživeti v živo.
Hvala ti Ana za tvoj čas in energijo in tvojo dobro voljo in pozitivizem, predvsem pa, da svoje zanje in izkušnje tako nesebično deliš z nami.
Nad vse zadovoljni in malo premraženi smo kosilo pojedli s slastjo in se okrepili za nov podvig – strokovni ogled Žičke kartuzije. Spoznali smo zgodovino kartuzije, življenje njihovih menihov, si ogeldali kako na vretenu obilkujejo izdelke iz gline, … Za naš imunski sistem pa smo poskrbeli pri samostanskem zeliščarju, kjer smo degustirali njihove zeliščne “zvarke”.
Seveda smo se tudi tu zadržali več, kot smo planirali in spet zamujali na naš naslednji ogled. Tu se še posebej zahvaljujem Katji Temnik, ki skupaj z mamo ustvarja ekološki, biodinamični zeliščni vrt Majnika v Žičah.
Na Zeliščnem vrtu in družinski kmetiji Majnika raste in zdravi zemljo več kot 160 različnih rastlin. Ob najbolj primernem času jih ročno skrbno oberejo, posušijo in shranijo. V njihovih izdelkih so izključno rastline, ki jih pridelujejo sami. Ohranjajo svoja semena ter skrbijo za medonosne rastline in biodiverziteto. Z ekološko in biodinamično pridelavo zelišč in kalčkov za trg se ukvarjajo že več kot 10 let. Kmetujejo brez umetnih gnojil in škropiv, brez hibridov, brez plastičnih folij in težkih strojev.
Kljub temu, da je deževalo smo bili deležni izredno kvalitetne predstavitve njihovega vrta, kmetije in seveda spotoma pridobili kar nekaj zanimivih informacij o gojenju in uporabi zelišč. Ker smo tako vztrajno stali na dežju in sedaj tudi že mrazu, je Katja vsakemu podarila zavitek svežih kalčkov, ki jih pridelujejo pri njih. Oskrbeli smo se tudi z njihovo zeliščno soljo, ki je po svoji kvaliteti poznana daleč na okoli. Dobila sem tudi sadiko sladkega pelina 🙂 Smo se kar dogovorili, da spet pridemo, tako je bilo zanimivo. Ker je bilo že res precej mraz in je močno deževalo, nisem uspela narediti veliko slik. Še njihove račke, ki se drugače rade kopajo v njihovem naravnem bazenčku, so šle raje malo naokoli 🙂
V zgodnjem večeru smo se vrnili v Kranj. Med potjo smo se v avtobusu že pogreli, saj nam je naš voznik Miha dobro “zakuril”. Dan je bil res ploden, poleg kvalitetnih ogledov, sem dan preživela med samimi prijetnimi ljudmi, ki je vsak po svoje prispeval, da nam je bilo skupaj prav fajn in je naša dobra volja kot sonce sijala med nami in premagala kislo vreme 🙂
Vsem, ki smo se skupaj potepali se lepo zahvaljejem in se že veselim naših novih podvigov.
